Ste kdaj pomislili, zakaj ne morete zadržati vsega lepega okrog sebe? Ter zakaj vas je strah, ko v vašem življenju vse štima?
Otroštvo nas je oblikovalo bolj, kot si mislimo. In največkrat glasno odmeva skozi odraslost! Danes bom na primerih predstavila, kako otroštvo vpliva na nas, ter nas osebnostno predela in oblikuje.
No, pa začnimo:
Recimo, da vas je starš v otroštvu zanemarjal, to ne pomeni, da ste bili lačni in na mrzlem. Lahko je šlo za vaše zanemarjene čustvene potrebe. Starš vam ni izkazoval ljubezni, vas ni objel, ko ste to najbolj potrebovali, vam čustveno ni nudil zavetja … imamo sliko?
Če ste bili temu dalj časa izpostavljeni, začnete na nezavedni ravni verjet v zgodbo, da niste vredni. Da niste vredni ljubezni ter vseh drugih dobrih stvari, ki so na tem svetu. Niste vredni miru, veselja, krasnega partnerja, niste vredni, da se vaše življenje dobro odvija. In ste silno prestrašeni, ko v vašem življenju vse štima. Veste kolikokrat mi ljudje, ki pridejo k meni – to rečejo, kako jih je strah, ko je vse ok, da bo šlo vse narobe.
Drug primer so tisti, ki imajo zelo stroge ali pa kritične starše, bodo razvili občutek, da niso dovolj dobri. Zato se taki ljudje v življenju pogosto slino dokazujejo.
Ali pa primer, ko se starši ločijo. To lahko otrok razume, da ga je en starš zapustil. Zakaj? Se sprašuje podzavest? In si odgovarja; ker nisem pomemben.
Iz tega se lahko rodijo občutki velikega sramu, nezavedni občutek, da je nekaj narobe s tabo. In to te lahko začne razjedat tako zelo, da se začneš res drugače obnašat. Mi sledite?
Mnogo je takih primerov – ko kot otrok niste odraščali v varnem okolju. Doma niste počutili varne, ker so se vaši starši ogromno kregali in ste morali bit ves čas »na preži«. To pomeni, da je vaš živčni sistem tako napet, da postanete kronično prestrašeni – zato se vam lahko tudi v odrasli dobi zelo male stvari zdijo kot velika grožnja.
Razumete mehanizme, ki se sprožijo v nas?
Ustvarjamo si situacije, ki potrjujejo naše prepričanje
Samo zato, ker ste v otroštvu razvili občutek, da niste vredni, dovoj dobri ali pa pomembni: se vam lahko dogaja, da pogosto gradite stvari, pa se sproti podirajo, se za nekaj trudite, pa to izgubite. Prepoznate ta vzorec?
Si mogoče nekaj zelo želite? Pa te stvari nekako pridejo do vas, ampak vklopite mehanizme samosabotaže. In ne razumete zakaj.
Zakaj ne morem zadržat tega zadovoljstva, ki je prišlo do mene, se sprašujete.
V resnici pa na nezavedni ravni sami ustvarjate situacije, ki potrjuejo prepričanje, ki se je v vas oblikovalo v otroštvu, da niste …. dovolj: pametni, dobri …. karkoli že.
Zato vas vabim, da skozi oči tega zapisa, pogledate na svoje odraščanje in pa na odraščanje vaših otrok. Razmislite, kako vas je otroštvo oblikovalo, ter kako ste nato vi skozi otroštvo vašega otroka oblikovali njega.
Ko vzorce iz otroštva ozavestimo, se jih lahko za vedno osvobodimo ter precej boljše zaživimo.
